Prvi teden v Houstonu, NASA, izlet v Dallas, SUPERBOWL, kavboji,...

Hej!

Nekaj časa nisem uspel nič napisat, je le tako, da Ameri delajo od jutra do večera. Nič čudnega ni, če v bolnici prebiješ 10 ur ali več.
Naš vsakdanjik torej izgleda nekako tako: vstajanje ob 4.45, avtobus ob 5.40, prihod v bolnico malo po 6.00, preoblačenje, jutranja kavica (jaz namesto nje pijem vodo), vizita ob 6.30. Operacije se začnejo nekje okrog 7.30, kakor imaš pač srečo in trajajo lahko tudi cel dan. Danes sem prišel domov ob petih popoldne, pa tudi sicer ni dosti drugače. Če nimaš operacij, zabijaš čas v knjižnici (ful v redu), veliki sobi zraven nje (v obliki desnega prekata srca ;)) ali v Staff Lounge. Ali pa gledaš operacije iz posebnih opazovalnic, ki so nad operacijskimi dvoranami.
Slik iz bolnice še nimam, jih bom objavil ob kaki drugi priložnosti.

Smo pa zadnji teden izrabili tudi za nekaj izletov. En dan smo šli v NASA center, ki je lociran blizu Houstona. Raket od tu ne istreljujejo (to je vse na Floridi), vodijo pa od tu vse misije, pa tudi astronavte urijo tu.

Jaz za istim govorniškim odrom, izza katerega je JFK štartal ameriški vesoljski program. Malo so nas čudno gledali, ko smo se slikali zraven (smo šele potem izvedeli, da gre za originalno zadevo, se nam je pa čudno zdelo, da je vrv okrog - čeprav ne na vseh štirih straneh).

 Soba, iz katere so vodili cel kup misij, med drugim tudi pristanek na Luni. In to z manj računalniškega spomina, kot ga ima povprečen današnji telefon.

 Pozdrav izpred Saturna V

 Tule se pa urijo astronavti.

V spodnjem delu slike lahko vidite glavo robota, ki bo kmalu poletel v vesolje. :)

In ja, uspel sem prijeti Luno. :)

Pa da ne bo kdo mislil ,da samo zabušavamo, tudi doma smo pridni. Je treba trenirati šivanje pa vozlanje. :) Banane pridejo še kako prav. ;)

 A je tole dost vozlov za danes?

 Koncentracija na vrhuncu. :)

Zgodil se je tudi največji športni dogodek, vsaj kar se Američanov tiče - Superbowl. In v ta namen smo se podali v Arlington. Žal nismo imeli kart za na stadion (predrage), pa tudi nobenih big screenov ni bilo ob stadionu, zato smo šli tekmo gledat v Fort Worth, mesto kavbojev. :)

 Take so normalne ceste v ZDA.

 Sneg v Texasu? Enkrat na 10 let, nam ga je pa ratalo ujet. :S Je pa res, da Teksačani res ne znajo po snegu vozit, in so bili avtomobili v jarkih ob cesti nekaj povsem normalnega.

 Vožnja v sončni zahod. :)

 Utrinek iz Dallasa.

 V Dallasu smo za kosilo našli neko družinsko restavracijo s piščanci. :) V porciji so trije taki kosi.

 Ja, bili smo zelo lačni. Nekateri še sploh.

 Tole je pa moja porcija. Velikost razloži tudi velikost lokalnega prebivalstva.

 JonesMahal, stadion Dallas Cowboysev v Arlingtonu, prizorišče letošnjega Superbowla. Na sam stadion se nam žel ni uspelo prešvercat, smo pa v tekmi uživali v Fort Worthu v družbi kavbojev v baru. ;)

 Prizor iz Fort Wortha, verjetno zadnjega mesta, kjer se še sprehajajo čisto pravi kavboji. In kjer na pločnikih zvezde niso posvečene filmskim zvezdam, ampak revolverašem. :)

Tule smo se ustavili na pravi teksaški steak. Dober! Na sliki smo bili še lačni, ko smo se najedli, se nam namreč ni dalo več slikat. :)

Upam, da bom imel v prihodnje čas biti bolj ažuren. Do takrat pa se imejte krasno!

POTOVANJE V USA

Tako, spakirali smo vse.

Let smo preživeli in si takoj ob prihodu v ZDA (Dulles) privoščili pivo in hamburger s pol kile mesa... :)

Ko prideš v Teksas vse postane veliko. Avtomobili so ogromni, riž je pakiran v 15 kg vrečah, kola v 3 litrskih  plastenkah, človekov najboljši prijatelj pa v steklenici 1,75 L...

Šli smo v šoping po nekaj osnovnih živil.

Najeli smo odličen avto.

Do naslednje objave vam popiljamo lepe pozdrave!

Predstavitev članov ekipe in nekaj prvih fotk

Evo, tole je že tretja objava in počasi je že čas, da spoznamo vse kretene, ki smo v Houstonu ta mesec.
Pa pojdimo kar po vrsti:

PAPRIKA - naš taksist za ta mesec, sedaj ko mu ne teče več gnoj iz očesa, se počutimo kolikor toliko varne. Z idiotom za volanom namreč nikoli nisi popolnoma varen. :)

SINE aka G - kaj bi napisal o njem? Nič drugega kot kreten na kvadrat... Aja, on je tisti pod letališčem... :)

SVIJA - idiot nad idioti...

Pa še moja malenkost - FOTR. Kreten tako kot vsi prej opisani... :)

PRIHOD V HOUSTON

No, pa smo prispeli.
Odhod v četrtek takoj po tekmi v Ajdovščino, spanje dobri 2 uri, potem pa gas v Trst na letališče. Check-in pa let v Rim (od oka 1 ura). Potem šetnja po letališču in prihod na terminal ravno, ko so klicali naša imena (hvalabogu je moje ime in priimek dokaj enostavno izgovorljivo). Par varnostnih vprašanj, potem pa čez lužo. Dolg let (cca 9 ur, pa smo bili 1 uro pred planom), prijazno osebje. :) V Washingtonu je sneg, btw. Pa fuuul velko letališče. :) Še enkrat se je izkazalo, da se moje ime dokaj lahko izgovori, z Gašperjevim pa se sploh niso matrali. :) Potem pa še tri ure in pol do Houstona. Tam nas je na letališču pobral naš gazda, dr. Chan. Model je najel kombi za 12 ljudi, mi smo pa že imeli rezerviran avto. Po nekaj komplikacijah so nas upgradali z malega avta na večji, pa smo dobili Ford Fusion. :)

Houston je res veliko mesto. Dokler se ne voziš po njem, sploh ne veš. Je le četrto največje mesto v USofA. Danes dopoldne smo bili v šopingu, Chan nas je malo popeljal po mestu, sedaj pa bomo s pomočjo GPSa naprej raziskovali sami. Jutri je planiran NASA Space Center. :)

Se slišimo!


P.S.: Niso nam izgubili prtljage. :)
Over and out!

BLOG ODPRT

Captain's Log, Star Date 25/01/2011

Evo, še nekaj dni do odhoda na prakso iz kirurgije v Houston. Danes opravil še zadnji izpit pred odhodom, sedaj je pa skrajni čas, da se poskusim tudi v pisanju bloga. Je moj prvi, tako da se zna zgoditi, da bom imel kakšno tehnično težavo pri urejanju - ampak saj se bom naučil. :)

Ja, hitro gre tole, še malo pa bomo na avionu. Ne, ne bomo 4 mušketirji, bomo pa štirje kreteni - no ja, trije kreteni + "Svinja". Odpravo poleg moje malenkosti sestavljajo še Erik, Gašper in Miloš (posebej izpostavljen v prejšnji povedi). Marca se nam priružita še dva - ju bom predstavil takrat. ;)

OK, sedaj pa zares: cepljen sem, potrdila imam vsa, Američanom sem potrdil, da nimam spolno prenosljivih bolezni, nisem sodeloval z naciji med leti 1939 in 1945 ter da nisem član teroristične organizacije. Treba je torej še spakirati, kar bo pa res velik podvig (in ja, vem, da bom nekaj pozabil). Zdaj pa veselo na delo!

Over and out!